Kmečke igre in veselica v Turju

Prvi julijski vikend nekateri povezujejo z začetkom pravih poletnih počitnic, drugi z dolgimi toplimi večeri in druženji s prijatelji, v Turju pa dihajo za tradicionalne Kmečke igre in gasilsko veselico. To je dogodek, kjer se za nekaj časa pozabi na vsakodnevne skrbi, obiskovalci in tekmovalci se prepustijo toku dogajanja, se med igrami nasmejijo vsem spodrsljajem in načudijo iznajdljivosti ekip. Čeprav je tekmovanje prijateljsko je prav luštno opazovati, kako se ekipe za zmago in za pokal borijo z vso vnemo in požrtvovalnostjo.

Prijavljene ekipe prihajajo tako iz okoliških krajev in društev kot tudi iz malo bolj oddaljenih koncev. Zato ne preseneča, če med pomikanjem po prizorišču, za pridobitev boljšega pogleda na dogajanje, ujameš kakšen "Ma ka te to je zaj?!" in podobne spodbudne besede. Igrišče pred šolo se spremeni v pravo prizorišče kmečkih izzivov, kjer moč, spretnost, iznajdljivost in ekipni duh odločajo o tem, kdo bo na koncu domov odnesel zmagoslavni nasmeh in seveda tudi zaslužen pokal.

Letos je med igre zapihal veter svežine. Organizatorji niso ostali pri preverjenih izzivih, ampak so pripravili nove naloge, ki so med tekmovalci povzročile ravno prav zmedenih pogledov, med gledalci pa še več navdušenja. Saj veste, tisti občutek, ko si prepričan, da bi nalogo brez težav opravil tudi sam, potem pa opazuješ tekmovalce in ugotoviš, da v resnici sploh ni tako preprosto.

Ob progi je bilo ves čas živahno. Na eni strani glasno navijanje, na drugi iskreno spodbujanje, vmes pa veliko smeha, kadar je šlo kaj po svoje. In prav to je tisto, kar mi je pri Kmečkih igrah vedno najbolj všeč. Nihče se ne jemlje preveč resno, vsi pa si želijo dati vse od sebe. Če zmagaš, se veseliš. Če ne, se nasmehneš in rečeš, da bo naslednje leto bolje.

Po napetem dogajanju je letos največ razlogov za slavje imela ekipa PGD Zidani Most, ki si je z odlično predstavo prislužila prvo mesto in zasluženo dvignila pokal, ob glasnem aplavzu vseh zbranih.

A kot vsako leto se zgodba s tem še zdaleč ni končala.

Ko so se zadnje igre zaključile, se je prizorišče počasi preobleklo v večerno podobo. Veliko igrišče pred PGD Turje in staro šolo se je začelo polniti z obiskovalci, oder je oživel, zadišalo je po dobri hrani, bogat srečelov je že vabil radovedneže, gasilci in domačini pa so z nasmehom sprejemali vedno nove obiskovalce.

To je ena tistih veselic, kjer hitro ugotoviš, da ljudje ne prihajajo samo zaradi glasbe.

Prihajajo zaradi družbe.

Zaradi prijateljev.

Zaradi pogovorov, ki jih nadaljujejo tam, kjer so jih lani končali.

In zaradi občutka, da si med svojimi.

Gasilci in krajani vsako leto poskrbijo, da nihče ne ostane lačen ali žejen, letos pa so pripravili tudi nekaj simpatičnih novosti. Najmlajše so razveselile dišeče kokice, ki so jih z veseljem grizljali med tekanjem po prizorišču, nekoliko starejši obiskovalci pa so hitro našli pot do novega Juhu juhu šanka, kjer so jih čakale zanimive žgane pijače in še več razlogov za dobro voljo.

Takšne malenkosti naredijo razliko.

Ne zato, ker bi bile največja atrakcija večera, ampak zato, ker pokažejo, koliko truda organizatorji vložijo v to, da vsako leto pripravijo nekaj novega in poskrbijo, da se obiskovalci domov vračajo z lepimi spomini.

Letos pa je bila nekoliko drugačna tudi moja zgodba.

Običajno me na takšnih dogodkih najdete z fotoaparatom v rokah, kako tekam od enega prizora do drugega in lovim trenutke, ki jih večina ljudi sploh ne opazi. Tokrat pa je imel prednost nekdo drug.

Moj mali sopotnik.

S sinkom sva se odpravila na sprehod, se za nekaj časa ustavila na Kmečkih igrah, opazovala dogajanje, poslušala navijanje in vpijala vse tiste drobne trenutke, ki jih otrok morda še ne razume, jih pa zagotovo nekam shrani.

Potem pa je prišel čas za večerno rutino.

Domov.

Umivanje.

Kratka pravljica.

Topla postelja.

In sladke sanje.

Ker imajo tudi največji dogodki eno zelo pomembno konkurenco – otroški spanec.

To pa je pomenilo, da sem letošnje fotografiranje veselice brez slabe vesti predala v najbolj zanesljive roke.

Ati je prevzel fotoaparat, se neopazno zlil z množico in skozi svoj objektiv ujel vse tisto, česar jaz letos nisem mogla. Med obiskovalci se je gibal tako naravno, kot da to počne že od nekdaj, in domov prinesel kup iskrenih nasmehov, stiskov rok, veselih trenutkov in drobcev večera, ki bodo še dolgo pripovedovali letošnjo zgodbo.

Ko danes gledam fotografije, se mi zdi prav lepo, da ima vsaka galerija tudi svojo zgodbo. Nekatere nastanejo skozi moj objektiv, druge skozi objektiv nekoga, ki z mano deli isto strast, tretje pa skozi oči najmlajšega člana naše ekipe, ki je letos dogodek doživljal iz svojega udobnega vozička in verjetno povsem drugače kot midva.

In mogoče je prav v tem čar takšnih dni.

Dogodki se iz leta v leto ponavljajo, a zgodbe niso nikoli enake. Vsakič jih napišejo drugi ljudje, drugi pogovori, drugačen smeh in drugačni trenutki.

Letošnjo zgodbo Turij je zato pisala cela ekipa – tekmovalci na poligonu, gasilci v ozadju, obiskovalci pod šotorom, ati za fotoaparatom in mali raziskovalec v vozičku.

Jaz pa sem jo tokrat lahko predvsem živela.

In včasih je tudi to najlepši spomin.

Se vidimo prihodnje leto. 😊

To ni le tekma ampak cel mali svet. Svet, kjer se že ob prihodu na prizorišče zasliši navdušeno lajanje iz vseh smeri, kjer si ljudje podajajo povodce, popravljajo podrte palice na ovirah, štejejo korake od ovire do ovire in v glavi še zadnjič ponavljajo progo, medtem ko psi na svojih prostorih nestrpno poskakujejo, saj zelo dobro vedo, da prihaja njihov trenutek slave in uživancije.

In prav to mi je bilo vedno najbolj všeč pri agilityju - ta povezanost in tekmovalnost, ta občutek, da človek in pes ne nastopata vsak zase, ampak kot ekipa, kjer eden brez drugega ne moreta uspeti in zmagati.

Ko sem prijela fotoaparat in ob premisleku za najboljši položaj našla svoje mesto ob progi, sem dobila občutek, kot da sem se po dolgem času vrnila na domač teren. Na agility tekmah se ves čas nekaj dogaja; en pes popolnoma zagnano polaga ovire pred sabo, naslednji za njim podre palico, sledeči se zaleti v oviro, jo podre, sam pa brez najmanjšega občutka krivde navdušeno nadaljuje s tekom, kot da se ni zgodilo popolnoma nič. Za tem pa se kuža za njim odloči, da bi bilo veliko bolj zabavno iti pozdravit prijatelja ob ograji, medtem ko vodnik za njim skoraj izgubi še zadnje živce.

Ampak ravno to je del čara agilityja in hkrati opomnik, da delo s psom nikoli ni predvidljivo, ker še vedno sodeluješ z živim bitjem, ki razmišlja po svoje, čuti energijo svojega človeka in včasih sredi proge sprejme odločitev, ki je popolnoma logična njemu, malo manj pa njegovemu vodniku.

Na poligonu so se skozi ves dan menjavali različni pasji karakterji in energije, od majhnih šetlandskih ovčarjev, ki izgledajo kot puhasti oblački s turbo pogonom, ušmekanih kodrov do neverjetno hitrih borderjev, ki po progi drvijo s takšno lahkoto, da jih že s pogledom komaj dohajaš, kaj šele s fotoaparatom. Bilo je še ogromno drugih, tudi avstralski ovčarji, belgijec, koker španjela, pasme, ki jih ne srečaš pogosto in mešančki, ki s svojo srčnostjo, simpatičnostjo  in veseljem do dela vedno ukradejo največ pozornosti.

Vsak par je imel svoj ritem in svoj način premagovanja proge. Eni so bili izredno natančni in popolnoma usklajeni, drugi nekoliko bolj divji in impulzivni, tretji pa so se celotnega poligona lotili z energijo, kot da je to najbolj zabavna pustolovščina na svetu, zaradi česar sem med fotografiranjem večkrat obstala z nasmehom na obrazu. Nekateri izrazi, pogledi in odzivi med psi ter njihovimi vodniki so bili preprosto preveč iskreni, zabavni in pristni, da bi jih človek lahko kar tako spregledal in se nanje ne odzval.

Trema je bila ves čas prisotna. Čutila se je v živčnosti in hitri hoji proti štartu, v globokih vdihih, v tresočih rokah. Pred začetkom so vodniki svoje pse tiho nagovarjalii, s tem pa sebi in njim polnili energijo in dvigovali samozavest.  

Med fotografiranjem sem večkrat skočila še do mojih dveh, preverit če vse štima, če je morda lahkota na vidiku in se bo vsak čas vključil “alarm”. Stala sta ob parkurju, mali pa je z velikim zanimanjem opazoval dirkalce na poligonu, sploh tiste črno-bele, te ima najrajši, saj jih tudi najbolje vidi. Zanj je bil to eden prvih takšnih dogodkov, in očitno je v vsem skupaj neizmerno užival, saj je poslušal nove zvoke in vpijal atmosfero, kot ena majhna gobica. Pasjih zvokov je sicer že vajen od doma, zato ga glasno lajanje ni prav nič motilo, tudi ko je bil čas za počitek ne..

Sonce je večino dneva močno pripekalo in tekmovalci so iskali senco pod drevesi, v šotorih in ob avtomobilih, psi pa so med nastopi počivali na hladilnih podlogah, utapljali svoje gobce v vodi ali pa se zadovoljno raztegovali in razkazovali ter čohljali na travi, kot pravi športniki po opravljenem delu.

Proti koncu dneva so na nebo počasi priplavali oblaki in zrak je postal nekoliko mehkejši, prijetnejši, utrujenost pa se je začela mešati z zadovoljstvom, ki ga prinesejo dolgi dnevi, polni dogajanja. Dogodek je bil odlično organiziran, kot je za pričakovati na zagorskem terenu. Zrak je polnil vonj po pečenem pomfriju in hot dogih, če pa si šel tam mimo dišečega pulta si opazil še ogromno prodajalno sladoleda, bila je nezgrešljiva - prikolica v obliki ogromne kepice rdečega sladoleda (hmmm, mogoče okus jagode?) od Happy Ice Cream Party, res je nisi mogel zgrešiti. In njihov sladoled je bil res odličen. Točen vanilijev sladoled, ki je bil po izboru prelit z omako iz manga, ferrero rochejem ali pa z malino in posut z zlatimi bleščicami. Kaj pa tooo? Ahhhh, itak se nisem mogla upreti skušnjavi.

Ko sem ob koncu pospravila fotoaparat, utrujena, rahlo pregreta, z glavobolom zarad nabijanja sonca ter z nekaj polnih kartic fotografij, sem pomislila, zakaj imam takšne tekme rada. Rada jih imam zaradi ljudi, ki navijajo drug za drugega, tudi če tekmujejo med sabo. Zaradi občutka, izrazov, ponesrečenih skokov in smešnih ali pa izrednih trenutkov ujetih v objektiv, v večen spomin na takšno tekmo.