2. agility tekma za Pokal Royal Canin - KD Zagorje

Po dolgem času sem se ponovno znašla na agility tekmi, v domačem Kinološkem društvu Zagorje ob Savi na 2. tekmi za pokal Royal Canin. Že po prvih nekaj minutah mi je bilo popolnoma jasno, kako zelo sem vse to pogrešala. Agility tekma ima prav posebno energijo, ki je ne moreš zares opisati nekomu, ki je še ni doživel, jo pa v trenutku prepozna vsak, ki je že kdaj stal ob parkurju in opazoval pse ter njihove vodnike, kako skupaj dihajo, trepetajo od adrenalina in čakajo svoj trenutek.

To ni le tekma ampak cel mali svet. Svet, kjer se že ob prihodu na prizorišče zasliši navdušeno lajanje iz vseh smeri, kjer si ljudje podajajo povodce, popravljajo podrte palice na ovirah, štejejo korake od ovire do ovire in v glavi še zadnjič ponavljajo progo, medtem ko psi na svojih prostorih nestrpno poskakujejo, saj zelo dobro vedo, da prihaja njihov trenutek slave in uživancije.

In prav to mi je bilo vedno najbolj všeč pri agilityju - ta povezanost in tekmovalnost, ta občutek, da človek in pes ne nastopata vsak zase, ampak kot ekipa, kjer eden brez drugega ne moreta uspeti in zmagati.

Ko sem prijela fotoaparat in ob premisleku za najboljši položaj našla svoje mesto ob progi, sem dobila občutek, kot da sem se po dolgem času vrnila na domač teren. Na agility tekmah se ves čas nekaj dogaja; en pes popolnoma zagnano polaga ovire pred sabo, naslednji za njim podre palico, sledeči se zaleti v oviro, jo podre, sam pa brez najmanjšega občutka krivde navdušeno nadaljuje s tekom, kot da se ni zgodilo popolnoma nič. Za tem pa se kuža za njim odloči, da bi bilo veliko bolj zabavno iti pozdravit prijatelja ob ograji, medtem ko vodnik za njim skoraj izgubi še zadnje živce.

Ampak ravno to je del čara agilityja in hkrati opomnik, da delo s psom nikoli ni predvidljivo, ker še vedno sodeluješ z živim bitjem, ki razmišlja po svoje, čuti energijo svojega človeka in včasih sredi proge sprejme odločitev, ki je popolnoma logična njemu, malo manj pa njegovemu vodniku.

Na poligonu so se skozi ves dan menjavali različni pasji karakterji in energije, od majhnih šetlandskih ovčarjev, ki izgledajo kot puhasti oblački s turbo pogonom, ušmekanih kodrov do neverjetno hitrih borderjev, ki po progi drvijo s takšno lahkoto, da jih že s pogledom komaj dohajaš, kaj šele s fotoaparatom. Bilo je še ogromno drugih, tudi avstralski ovčarji, belgijec, koker španjela, pasme, ki jih ne srečaš pogosto in mešančki, ki s svojo srčnostjo, simpatičnostjo  in veseljem do dela vedno ukradejo največ pozornosti.

Vsak par je imel svoj ritem in svoj način premagovanja proge. Eni so bili izredno natančni in popolnoma usklajeni, drugi nekoliko bolj divji in impulzivni, tretji pa so se celotnega poligona lotili z energijo, kot da je to najbolj zabavna pustolovščina na svetu, zaradi česar sem med fotografiranjem večkrat obstala z nasmehom na obrazu. Nekateri izrazi, pogledi in odzivi med psi ter njihovimi vodniki so bili preprosto preveč iskreni, zabavni in pristni, da bi jih človek lahko kar tako spregledal in se nanje ne odzval.

Trema je bila ves čas prisotna. Čutila se je v živčnosti in hitri hoji proti štartu, v globokih vdihih, v tresočih rokah. Pred začetkom so vodniki svoje pse tiho nagovarjalii, s tem pa sebi in njim polnili energijo in dvigovali samozavest.  

Med fotografiranjem sem večkrat skočila še do mojih dveh, preverit če vse štima, če je morda lahkota na vidiku in se bo vsak čas vključil “alarm”. Stala sta ob parkurju, mali pa je z velikim zanimanjem opazoval dirkalce na poligonu, sploh tiste črno-bele, te ima najrajši, saj jih tudi najbolje vidi. Zanj je bil to eden prvih takšnih dogodkov, in očitno je v vsem skupaj neizmerno užival, saj je poslušal nove zvoke in vpijal atmosfero, kot ena majhna gobica. Pasjih zvokov je sicer že vajen od doma, zato ga glasno lajanje ni prav nič motilo, tudi ko je bil čas za počitek ne..

Sonce je večino dneva močno pripekalo in tekmovalci so iskali senco pod drevesi, v šotorih in ob avtomobilih, psi pa so med nastopi počivali na hladilnih podlogah, utapljali svoje gobce v vodi ali pa se zadovoljno raztegovali in razkazovali ter čohljali na travi, kot pravi športniki po opravljenem delu.

Proti koncu dneva so na nebo počasi priplavali oblaki in zrak je postal nekoliko mehkejši, prijetnejši, utrujenost pa se je začela mešati z zadovoljstvom, ki ga prinesejo dolgi dnevi, polni dogajanja. Dogodek je bil odlično organiziran, kot je za pričakovati na zagorskem terenu. Zrak je polnil vonj po pečenem pomfriju in hot dogih, če pa si šel tam mimo dišečega pulta si opazil še ogromno prodajalno sladoleda, bila je nezgrešljiva - prikolica v obliki ogromne kepice rdečega sladoleda (hmmm, mogoče okus jagode?) od Happy Ice Cream Party, res je nisi mogel zgrešiti. In njihov sladoled je bil res odličen. Točen vanilijev sladoled, ki je bil po izboru prelit z omako iz manga, ferrero rochejem ali pa z malino in posut z zlatimi bleščicami. Kaj pa tooo? Ahhhh, itak se nisem mogla upreti skušnjavi.

Ko sem ob koncu pospravila fotoaparat, utrujena, rahlo pregreta, z glavobolom zarad nabijanja sonca ter z nekaj polnih kartic fotografij, sem pomislila, zakaj imam takšne tekme rada. Rada jih imam zaradi ljudi, ki navijajo drug za drugega, tudi če tekmujejo med sabo. Zaradi občutka, izrazov, ponesrečenih skokov in smešnih ali pa izrednih trenutkov ujetih v objektiv, v večen spomin na takšno tekmo.