Blagoslov motorjev 2026

Ura je odbila deset, ko smo se mi trije v žgočem soncu pripeljali na dobro znano lokacijo Blagoslova motorjev, ki ga vsako leto ob 2. maju organizira MK Schlossberg, in že ob prihodu se je zdelo, kot da smo stopili v svet, ki ima svoj tempo, svoj zvok in svojo energijo, saj so se dolge vrste motorjev bleščale na soncu kot nekakšna razstava značajev, kjer vsak kos pločevine nosi delček zgodbe svojega lastnika in kjer se že na prvi pogled vidi, da to ni le dogodek, ampak srečanje ljudi, ki živijo za iste občutke.

Iz prtljažnika sva raztegnila voziček za malega, jaz sem pobrala svojo foto opremo, in še preden sem uspela narediti prvi korak, so moje oči že iskale zanimive prizore med motorji, ki so se greli na prijetnem pomladnem soncu.

Mali se je skupaj z atijem ponosno vozil med motorji v svojem štirikolesnem naslanjaču, kot bi bil del neke male parade, jaz pa sem svoj pogled preklopila v tisti fotografski način, kjer se vsak detajl naenkrat zdi pomemben, kjer svetloba ni več samo svetloba, ampak orodje, in kjer vsak pogled pomeni potencialno fotografijo, ki lahko ujame nekaj, kar bo čez čas imelo še večjo vrednost.

Sprehajala sem se skozi dolge vrste parkiranih motorjev in z vsakim korakom bolj čutila, da ne hodim le med vozili, ampak med karakterji, saj je vsak motor govoril svojo zgodbo, vsak je skrival nekaj posebnega, kar je vabilo pogled, pa naj bodo to dodatki, nenavadne čelade, plišaste igrače, ki so bile s pasovi pritrjene na kovčke, ali pa preprosto način, kako je bil motor postavljen, kot bi želel povedati, kdo je njegov lastnik, nekateri so izstopali s svojo drznostjo, drugi so presenetili z domiselnostjo, tretji so ostali preprosti, a prav v tej preprostosti popolni, ker so služili svojemu osnovnemu namenu – uživanju na cesti.

Ko sem se prebijala skozi razgreto pločevino, sem zastrigla z ušesi, saj je glasen rock nenadoma potihnil, in že sem vedela kaj sledi - pozdravni govor, ki ga nisem smela zamuditi. Zapomnila sem si, kje sem ostala, ter pohitela proti odru, kjer so se že zbirali obiskovalci, pod odrom pa so se v popolni vrsti razkazovali motorji članov kluba, kot nekakšni stražarji.

A letošnji žegen ni bil le vesel, temveč je nosil v sebi tudi nekaj težjega, nekaj, kar je viselo v zraku. Člani kluba so pred dnevi izgubili svojega častnega člana Vilija, in govor, ki je sledil, ni bil le formalnost, ampak poklon, topel, iskren in boleče resničen, oder pa je krasila njegova slika, ob kateri je gorela sveča, ki je v svoji preprostosti povedala več kot tisoč besed.

Ko kasneje govor imel še predsednik je napovedal, da v njegov spomin prihaja pred oder motor, ki je bil Viliju še posebej pri srcu. Množica je za trenutek utihnila, kot da vsi skupaj čakamo, kaj se bo zgodilo, nakar se je v daljavi zaslišal zvok, ki ni bil povsem znan in običajen. Takrat je postalo jasno, da prihaja nekaj posebnega.

Motor, ki se je pripeljal pred nas, ni bil le motor, ampak prava umetnina, domače izdelave, zgrajen iz različnih kosov orodja, ki bi jih našel na kmetiji, od podkev in rogov do starih ključev, soda, vil in kravjih zvoncev za srečo. Ko je zarohnel, se je množica razdelila, da mu je naredila prostor, ljudje pa so ga opazovali z vseh strani, kot bi želeli ujeti vsak detajl, vsak nenavaden kos, ki sestavlja to nenavadno, a nepozabno celoto.

Ko je parkiral pred odrom, se je iz njega valil gost dim, olje je kapljalo na tla, vonj je bil močan, a v njem je bilo nekaj tako pristnega, da se nihče ni zmenil za to. Pomemben je bil občutek, energija, zgodba, ki jo je nosil s sabo, voznik pa je po postanku pred odrom ponosno razjahal, se priklonil množici in nato iz trupa motorja potegnil majhen štamperlček, ki ga je napolnil z žganjem iz starega lesenega soda, pritrjenega na motor. Ponudil predsedniku in še nekaterim bližnjim, nato pa nazdravil tudi sam.

Nazdravili so Viliju, glasno in iskreno, in v tistem trenutku ni šlo več le za motor ali dogodek, ampak za spomin, ki je postal skupen vsem, ki so tam stali.

Okoli motorja se je hitro zbrala skupina radovednežev, ki so z zanimanjem opazovali vse njegove detajle, medtem pa se je skozi množico prebil tudi župnik, ki vsako leto opravi blagoslov, in tudi tokrat je njegova beseda najprej pripadala spominu, nato pa se je počasi podal med motorje, enega za drugim blagoslavljal in voznikom zaželel srečno vožnjo, oni pa so mu v zahvalo pokimali, nekateri so se križali, drugi so se le nasmehnili, a vsi so sprejeli tisti trenutek na svoj način.

Ko sem se vrnila med motorje, sem nadaljevala tam, kjer sem ostala, saj jih je na mojo pozornost čakalo še kar nekaj. Vedela sem, da moram pohiteti, motoristi so že pogledovali proti cesti, proti dnevu, ki je vabil na vožnjo, v nove zgodbe, ki se bodo odvijale daleč stran od tega prizorišča.

Čeprav sem bila popolnoma osredotočena na fotografiranje, so mi misli vseeno uhajale k moji mali družini, ki se je medtem zabavala po svoje, klepetala, se smejala in s tisto dojenčkasto prisotnostjo očarala mimoidoče, in prav ta preplet dveh svetov, dela in življenja, daje takšnim trenutkom poseben pomen.

Sledila je skupinska fotografija vseh članov kluba, ki s svojo predanostjo vsako leto poskrbijo, da dogodek poteka gladko, da so obiskovalci zadovoljni in da se vsi skupaj poslovijo z mislijo, da se naslednje leto ponovno srečajo na istem mestu.

Predsednik je povabil vse člane, naj stopijo do svojih motorjev in sledil trenutek, ki ga ni mogoče opisati z eno samo besedo. Motorji so vsi hkrati zarohneli, zvok pa se je odbijal od okoliških stavb in ustvaril občutek, ki ga ne samo slišiš, ampak ga začutiš po vsem telesu. Takrat so se člani in množica še zadnjič poslovili od Vilija, vsak na svoj način, a vsi skupaj.

Zame je bilo fotografiranja konec, a dan še ni rekel zadnje besede, saj me je na parkirišču pričakal kolega fotograf Štef, poln energije in še večjih idej in dejanj, saj želi motorje približati tudi tistim, ki jih ne morejo voziti ali pa si to le potihem želijo, tako da jih polno opremi in posadi na svojega ter zapelje en krog. Njegova zgodba pa se je po letošnji težki izkušnji začela znova, z novim motorjem in novimi načrti, ob katerih lahko rečem le kapo dol.

In tako se je moj dan zaključil na način, ki ga nisem pričakovala, a sem ga potihem pogrešala, saj sem se po dolgem času ponovno usedla na motor in se odpeljala en kratek krog, ki pa je bil prav zaradi tega še toliko bolj poseben. Nekateri občutki, ko jih enkrat spoznaš, nikoli zares ne izginejo.