Budnica 2026

To jutro se je začelo z občutkom, da se nekje v ozadju že nekaj dogaja, še preden se svet zares prebudi. Ko je budilka ob petih zazvonila, je bila povabilo v dogodek, ki se zgodi le enkrat na leto, pa vendar vsakič znova deluje, kot da se prvič piše njegova zgodba. Ob meni se je ravnokar prebudil tudi droben zvedavi in spočit pogled sinčka, ki očitno ni potreboval budilke in medtem ko sem ga v poltemi nahranila in previla, me je v svojem iskrenem načinu nagradil še s tistim drobnim mokrim presenečenjem, ko nisem uspela pravočasno zapreti pleničko. To me je opomnilo, da življenje ni nikoli popolnoma usklajeno, ampak ravno zato tako resnično.

Nekje med tem, ko sem lovila ritem jutra in pripravljala fotografsko opremo, je njegov ati že stopil v hladen zrak, ki je zarezal v kožo kot tih opomin, da pomlad še ni povsem prevzela vajeti, in medtem ko so psi opravili svoj jutranji obred razgibavanja, je avtomobil počasi zaživel, da bi pregnal mraz, ki se je čez noč naselil vanj. Termometer je kazal komaj pet stopinj, v dolini pa še manj, le eno, kar je ustvarjalo inverzijo, kjer se hlad zadrži spodaj, kot bi želel še malo podaljšati zimo.

Ko sem malega oblekla v topel pajac kar čez pižamo, da bi mu bilo udobno, sem pomislila, da bo danes prvič z mano v takem jutru, čeprav bo celotno dogajanje opazoval iz varnega zavetja avtomobila, kjer bo skupaj z atijem spremljal svet, medtem ko bom jaz zunaj lovila trenutke, ki jih ne moreš ponoviti.

Ko smo se pripeljali v dolino, je ura kazala nekaj minut čez šesto, a kraj ni spal, ljudje so se zbirali na ulicah, zaviti v jakne, z rokami v žepih, medtem ko so se na balkonih pojavljale razmršene glave, nekateri še rahlo zaspani, drugi že povsem budni, z daljnogledi v rokah, v pričakovanju tradicionalne budnice. To je tisti dogodek v letu, ko se skupnost prebudi skupaj.

Čeprav se danes pogosto zdi, da nas zjutraj prebujajo telefoni, alarmi in obveznosti, ima budnica svoje korenine v času, ko je bila glasba tista, ki je povezovala ljudi, ko so godbe na pihala ob prvem maju hodile skozi kraje in z igranjem naznanjale praznik dela in ta tradicija se je ohranila kot nekaj, kar ljudje še vedno želijo doživeti, tudi če to pomeni, da vstanejo veliko prej, kot bi sicer.

V daljavi so se že slišali prvi odmevi godbe, ki se je premikala med bloki, vsako skladbo zaigrala na drugi točki, kot bi želela doseči vsak kotiček mesta. Ta zvok, ki se je odbijal od zidov in se mešal z jutranjim zrakom, je pričaral prijetno nostalgijo, ki te za trenutek ustavi in ti dovoli, da samo poslušaš in se prepustiš.

Sedla sem na hladen rob pločnika, fotoaparat pripravljen v rokah, potem ko je iz radijske postaje, ki jo je imela policistka za pasom, zazvenelo kratko sporočilo, da so motorji vstopili v Hrastnik. Bilo je, kot bi nekdo nežno obrnil stikalo, saj so vsi zbrani za trenutek v pričakovanju utihnili, da bi lahko slišali prihajajoče motorje.

Najprej je bil zvok oddaljen, komaj slišen, kot rahlo brnenje, potem pa je rasel, se približeval, postajal glasnejši, močnejši, dokler ni zapolnil prostora okoli nas. Pojavili so se prvi motorji.

Sledilo jim je še več motorjev, nekaj štirikolesnikov, buggijev, skuterjev,... vsak z drugačnim ritmom so se zlivali v enoten tok, ki je prebujal ulice, ljudje so mahali, se smejali, otroci so kazali s prsti, in v tistem trenutku ni bilo pomembno, kdo si, od kod prihajaš ali kam greš, saj si bil del nečesa tradicionalnega.

Dvignila sem fotoaparat in kljub temu, da so bili moji prsti še nekoliko okorni od mraza, so se hitro ogreli in kmalu se je slišalo samo še – škljoc, škljoc, škljoc. Dogajanje se je zapisovalo na kartico, fotografija za fotografijo, zgodba za zgodbo.

Za trenutek sem pogledala proti avtomobilu, kjer sta iz tople notranjosti opazovala dogajanje moja dva najljubša gledalca. Pomislila sem, da ta trenutek ni pomemben le zato, ker ga fotografiram, ampak zato, ker ga živimo, vsak na svoj način, vsak s svoje perspektive.

Budnica je v svojem bistvu preprosta, a hkrati neverjetno bogata, saj ni le zvok godbe in hrumenje motorjev, ampak je občutek, da si del nečesa, kar se ponavlja, pa vendar nikoli ni enako.

In ko sem še naprej pritiskala na sprožilec, sem z vnemo lovila drobce časa, ki bodo postali spomin, morda komu le fotografija, komu drugemu ponos, ko se bo našel na njej, meni pa vedno znova občutek tistega hladnega, a živahnega jutra, ko se mesto prebudi nekoliko prej kot običajno med prazniki, in ko vsi skupaj vsaj za kratek čas, dihamo v istem ritmu.

Kar se je v tistih kratkih, a živih minutah zapisalo skozi moj objektiv, te čaka spodaj – v galeriji. Vsaka fotografija ima zapisan delček energije budnice in podobe motoristov, ki sem jih letos uspela ujeti.