Prvo uradno Hoopers tekmovanje

Prva uradna Hoopers tekma v Sloveniji! In to prav na našem domačem poligonu Kinološkega društva Zagorje ob Savi! Seveda sem bila takoj za akcijo, da pofotkava dogodek.

Kdor me pozna zelo dobro ve, da če so v zgodbo vpleteni psi, "COUNT ME IN!!" Name imajo prav poseben učinek. Napolnijo me z energijo, še posebej če jih lahko fotografiram in z njimi ustvarjam, tako kot bi nekoga drugega napolnilo ležanje na plaži "s čivavo na straži." No zdaj bo pa dovolj uvoda, pojdimo na bistvo. Hoopers... na kaj pomisliš, ko prebereš to besedo? Na hulahup obroče? Na "hope" mišljeni kot skoki...?

Hoopers je v Sloveniji še dokaj mlada kinološka disciplina, pri kateri pes premaguje progo, sestavljeno iz posebnih lokov oziroma obročev, tunelov, sodov in drugih elementov skozi oziroma mimo katerih teče in pravilno zavija. Za razliko od agilityja tukaj ni preskakovanja ovir, vodnik pa psa usmerja predvsem z glasovnimi in telesnimi signali z določenega območja, torej ne teče z njim po celotnem poligonu. Kaj pa tooo?

Predstavljaj si, da moraš svojega štirinožnega prijatelja prepričati, naj steče skozi točno določen lok, zavije okoli soda, nadaljuje skozi tunel in nato izbere pravo pot med več možnostmi, medtem ko ti ostajaš na svojem mestu. Za takšno sodelovanje je potreben trden odnos s psom - spoštovanje, zaupanje, dobra komunikacija in potrpežljivost, če jih naštejem le nekaj. Seveda pa je tu pa tam potreben tudi priboljšek ali odbita igra, da kuža ohranja motivacijo za delo.

Prav zanimivo je bilo opazovati različne pare na progi. Nekateri psi so navodila svojih vodnikov razumeli še pred izgovorjeno besedo, drugi so si vzeli kakšno dodatno sekundo za razmislek, tretji pa so z vso svojo pasjo samozavestjo "povedali", da imajo o najprimernejši poti drugačno predstavo.

Na tekmo smo se odpravili kar v popolni družinski zasedbi. Z Jernejem sva načrtovala izmenično fotografiranje dogajanja na poligonu, saj ima naš najmlajši član ekipe pri organizaciji dneva zadnjo besedo.

Tako sva si delo lepo razdelila. Medtem ko je eden skozi objektiv lovil pasje kosmatince, je drugi skrbel za najinega malega in preizkušal njegove vedno bolj domiselne vragolije. Teh je iz dneva v dan več, saj mali raziskovalec vedno bolj odkriva svet okoli sebe, preizkuša svoje sposobnosti in nama daje vedeti, da bodo prihodnja leta vse prej kot dolgočasna. In pa najnovejša pogruntavščina? Sedenje na ramenih! Od tam je svet videti čisto drugače.

Ko se je iz višav vrnil na trdna tla, pa je spoznal tudi nekaj novih prijateljčkov njegove starosti, jaz pa sem med znanimi obrazi naletela tudi na kolegico iz časov, ko sem bila še aktivna v reševalskih vrstah. Ah, kje so ti časi! Reševalska kinologija ima pri meni posebno mesto in je bila tudi pomemben del mojega življenja. Ampak življenje se zgodi in pot me je odpeljala v drugačne vode, ostajajo pa ljudje, psi in vsi spomini in dogodivščine še vedno del moje zgodbe.

Medtem pa se je na poligonu nadaljevalo tekmovalno dogajanje. Najine kartice pa so pregorevale od vseh ujetih trenutkov.

In tako se je nedelja počasi iztekala. Pod črto, bilo je precej fotografiranja, veliko novih izkustev za našega malega in prijetnih pogovorov in spominov na čase, ko je bilo moje in najino življenje precej bolj prepleteno s kinološkimi zadevami.

Iskrene čestitke vsem, ki so sodelovali in odlično izpeljali organizacijo tega frišnega kinološkega dogodka, ter vsem tekmovalcem, ki so s svojimi štirinožnimi prijatelji soustvarili zgodbo prve uradne slovenske Hoopers tekme. Naj bo takšnih dogodkov še veliko!